Šest stebrov verovanja (Iman)

Pomen verovanja v Allaha

To pomeni čvrsto verovanje, da Allah obstaja, odločno potrjevanje Njegovega Gospodarstva, Božanstva in Imena ter Lastnosti.

Sedaj bomo podrobno govorili o teh štirih stvareh:

  1. Verovanje v obstoj Allaha

Prirojena narava verovanja v Allaha (Fitra)

Potrjevanje obstoja Allaha je nekaj, kar je prirojeno človeškim bitjem in ne potrebuje ničesar, da bi to dokazalo. Iz tega razloga večina ljudi potrjuje obstoj Boga kljub različnim verskim verovanjem.

V naših srcih vemo, da Allah obstaja, saj iščemo Njegovo pomoč in podporo v trenutkih težav ali ko nas zadane katastrofa, zaradi notranjega nagnjenja, da verujemo Vanj in Ga častimo (Fitra), ki ga je vcepil v nas, čeprav ga nekateri ljudje skušajo zatreti ali ignorirati.

Številni dogodki, ki smo jih slišali ali videli o ljudeh, katerih molitve so bile sprejete, uslišane želje in so bili osvobojeni nesreče, dokazujejo brez vsakršnega dvoma, da Allah obstaja.

Dokazi za Allahov obstoj so jasni in nešteti

  • Vsi že po naravi sprejemajo zakone vzročnosti, tj. da ima vse svoj določen vzrok. Številna bitja, ki jih vidimo, morajo imeti vzročno silo, kar je nedvomno Allah, kajti nemogoče je, da je nekaj ustvarjeno brez stvarnika, kakor je tudi nemogoče, da se je ustvarilo samo, kakor pravi verz: ‘’Ali so ustvarjeni iz ničesar ali so oni sami stvarniki?’’ (Sura At-Tur, 52:35) Ta verz enostavno pomeni, da ljudje niso bili ustvarjeni brez Stvarnika, niti niso mogli ustvariti sebe, kar jasno pomeni, da jih je ustvaril Allah.
  • Neverjetno brezhiben načrt v vesolju, vključno s svojimi komaj opaznimi elementi in svojimi nebesi, zemljo, ozvezdji in drevesi, poleg vseh drugih čudovitih in prepričljivih čudes, brez vsakršnega dvoma dokazujejo, da ima enega Stvarnika, in sicer Allaha. Verz v Kuranu pravi: ‘’To je Allahova stvaritev. On je natančno izpopolnil vse.’’ (Sura An-Naml, 27:88) Vse zvezde in planeti, recimo, nenehno krožijo okoli svojih individualnih masnih središč. Kuran pravi: ‘’Sonce ne more dohiteti Lune in noč ne more prehiteti dneva – vsak pluje po svoji krožni poti.’’ (Sura Ja-Sin, 36:40)
  1. Verovanje v Allahovo Gospostvo

Pomen verovanja v Allahovo Gospostvo

To pomeni čvrsto verovati, da je Allah Gospodar, stvarnik, ohranjevalec in oskrbovalec vsega; da On daje življenje in povzroča smrt; da samo On lahko daje dobro ali škodo; da vse odločitve ležijo pri Njem, da je v Njegovi roki vse dobro, da ima On moč nad vsem; in da pri vsem tem nima nobenega partnerja.

Verovanje v Allahovo Gospostvo torej od muslimana zahteva verovanje, da je:

Allah je edini stvarnik vsega, kar obstaja. Kuran pravi: “Allah je stvarnik vsega.” (Sura Az-Zumar, 39:62)

Človekova ustvarjalnost obsega le procese, kot so preoblikovanje nečesa iz enega stanja v drugo, sestavljanje in grajenje; ne obsega pa začenjanja stvarjenja, ustvarjanje nečesa iz ničesar ali povzročanja življenja po smrti.

On je edini, ki Svojim stvaritvam zagotavlja oskrbo in tega ne more storiti nihče drug. Kuran pravi: “Na Zemlji ni nobenega bitja, čigar oskrba ne prihaja od Allaha.” (Sura Hud, 11:6)

On je Gospodar in Lastnik vsega: “Allahu pripada oblast nad nebesi, nad Zemljo in nad vsem, kar je v njima.” (Sura Al-Ma’ida, 5:120) On je edini vladar, ki upravlja vse zadeve v stvarstvu: “On uravnava vse od nebes do Zemlje.” (Sura As-Sadžda, 32:5) Človekovo upravljanje teh materialnih zadev je omejeno in odvisno od razpoložljivega materiala. Poleg tega pri svojem delu lahko doživi uspeh ali neuspeh. Vendar je Allahovo upravljanje stvarstva vseobsegajoče in nujno učinkovito, saj ni ničesar, kar bi to lahko preprečilo. Kuran pravi: “Ustvarjanje, urejanje in razpolaganje pripadajo le Njemu. Slavljen naj je Allah, Gospodar vseh svetov.” (Sura Al-A’raf, 7:54)

Arabski mnogobožci v času Poslanca (mir in blagoslov z njim) so verovali v Allahovo Gospostvo

Arabski mnogobožci v času Poslanca (mir in blagoslov z njim) so potrjevali Allahovo Gospostvo. Verovali so, da je On Stvarnik, Gospodar in Upravljevalec vseh zadev, vendar samo ta potrditev ni bila dovolj, da bi bili sprejeti pod okrilje islama. Kuran pravi: “Če jih vprašaš: ‘Kdo je ustvaril nebesa in Zemljo?’, bodo zagotovo rekli: ‘Allah.’ Reci: ‘Hvala Allahu!’ Toda večina tega ne ve.” (Sura Lukman, 31:25)

Potrjevanje, da je Allah Gospodar vseh svetov, da je lastnik in oskrbovalec, posledično vodi k temu, da morajo biti vsa dejanja čaščenja usmerjena izključno Njemu, brez jemanja kakršnihkoli partnerjev Njemu pri čaščenju.

Nesmiselno bi bilo, če bi potrjevali, da je Allah stvarnik vsega, upravljevalec vseh zadev in tisti, ki daje življenje ter povzroča smrt, potem pa bi dejanja čaščenja usmerili nekomu drugemu poleg Njega. Takšno početje je zares ogromna napaka in največja od vseh grehov. Kuran pravi: “In ko je Lukman svetoval svojemu sinu, mu je rekel: “O, moj sin, ne jemlji si boga poleg Allaha. Malikovanje je zares velikanski zločin.” (Sura Lukman, 31:13)

Ko je bil Poslanec vprašan o največjem grehu v Allahovem pogledu, je odvrnil: “Da Allahu pripišeš partnerja v čaščenju, čeprav te je samo On ustvaril.” (Sahih Al-Buhari: 4207, Sahih Muslim: 86)

Verovanje v Allahovo Gospostvo pomiri srce

Ko oseba odločno potrdi, da nobena od Allahovih stvaritev ne more kljubovati Njegovi odredbi, saj je stvarnik in kralj vsega človeštva, ki določa, kar presodi, da je modro zanje, ki je njihov edini stvarnik, oskrbovalec in upravljevalec zadev, brez Njegove odločitve se ne premakne ali ustavi niti nekaj tako majhnega, kot je atom, potem srce osebe postane navezano na Vsemogočnega Allaha, prosi samo od Njega, zanaša se Nanj v vseh materialnih zadevah in se z vsemi srečami in nesrečami v življenju sooča mirno in samozavestno z odločnostjo in vztrajnostjo. Kajti ko smo naredili, kar smo bili zmožni, da dosežemo nek materialen cilj in prosili Allaha za pomoč, smo pravzaprav izpolnili dolžnost. Tako postanemo zadovoljni, saj ne hrepenimo po tem, kar imajo drugi, kajti zavedamo se, da vse odločitve ležijo pri Allahu, ki ustvarja, kar hoče, in izbira za človeštvo, kar je najboljše zanje.

  1. Verovanje, da je Allah edini, ki je vreden čaščenja

Kaj to pomeni?

To pomeni odločno verovanje, da je Allah edini resnični Bog, ki si zasluži čaščenja. To narekuje, da morajo biti vsa javna in tajna dejanja čaščenja, kakor so prošnja, strah, zanašanje, molitev, obvezna miloščina (Zakat), postenje in iskanje pomoči, usmerjena izključno Njemu. Kuran pravi: “Vaš Bog je samo en Bog. Ni drugega boga razen Njega, Najbolj milostnega, Najbolj usmiljenega.” (Sura Al-Bakara, 2:163)

Ta verz povsem pojasni, da je Allah edini Bog, kar pomeni, da si samo On zasluži biti čaščen in da nihče drug ne sme biti čaščen poleg ali namesto Njega.

Pomembnost verovanja, da je Allah Edini Bog vreden čaščenja

Pomembnost verovanja, da je Allah edini Bog vreden čaščena, je razvidna s številnih vidikov:

  1. Čaščenje Allaha je glavni smisel obstoja ljudi in džinnov. Kuran pravi: “Džinne in ljudi sem ustvaril le zato, da Mene častijo.” (Sura Az-Zarijat, 51:56)
  2. Čaščenje Allaha je tudi razlog, da je Allah pošiljal poslance in razodeval božje knjige, s čimer je bilo potrjeno, da je Allah edini Bog vreden čaščenja in zavrnjena vsa lažna božanstva, ki so čaščena poleg ali skupaj z Njim. Kuran pravi: “In zagotovo smo vsakemu narodu poslali poslanca: ‘Častite Allaha in izogibajte se lažnim božanstvom.’ “ (Sura An-Nahl, 16:36)
  3. Čaščenje Allaha je prva dolžnost človeka do svojega stvarnika. Ko je Poslanec dajal navodila in ukaze Mu’azu ibn Džabalu, preden ga je poslal v Jemen, mu je rekel: “Odhajaš k ljudem Knjige. Naj bo prva stvar, h kateri jih boš pozval, pričanje, da ni nobenega božanstva vrednega čaščenja, razen Allah.” (Sahih Al-Buhari: 1389, Sahih Muslim: 19) To je, naj usmerijo vsa dejanja čaščenja izključno Njemu.
  4. Verovanje, da je Allah edini Bog vreden čaščenja, je dejanska uresničitev pomena izjave La ilaha illa Allah. Arabska beseda ilah (na splošno prevedena kot ‘Bog’) se nanaša na vsako bitje, ki se ga časti. Torej, ni nobenega Boga, ki bi si resnično zaslužil biti čaščen, razen Allaha, in zato nobeno dejanje čaščenja ne sme biti usmerjeno, razen izključno Njemu.
  5. Verovanje, da je Allah edini Bog vreden čaščenja, je logičen izid verovanja, da je On Stvarnik, Gospodar in Upravljalec vseh zadev.

Pomen čaščenja (‘Ibada)

Arabski izraz ‘Ibada obsega vse besede in dejanja, ki jih Allah ljubi in odobrava in ki jih je zapovedal ali priporočil, bodisi da so takšne besede in dejanja javna, kakor so molitev, Zakat in romanje; bodisi tajna, kakor so ljubezen do Allaha in Njegovega Poslanca (mir in blagoslov z njim), strah pred Allahom, zanašanje Nanj in iskanje Njegove pomoči.

 

Čaščenje zajema vse vidike življenja

Vsa dobra dejanja, ki so storjena z dobrimi nameni, se smatrajo za dejanja čaščenja, za katera bo človek nagrajen.

Čaščenje (‘Ibada) obsega vsa dejanja vernika, pod pogojem, da jih stori z namenom približevanja Allahu. Torej koncept čaščenja v islamu ni omejen na splošne obrede, kakor sta molitev in postenje, temveč vključuje vsa koristna dejanja, ki so storjena z dobrimi nameni. Tako se vsa dobra dejanja, ki jih musliman stori, štejejo za dejanja čaščenja, za katera bo nagrajen na onstranstvu. Če jé, pije in spi, na primer, z namenom okrepitve, da se bo lahko pokoraval Allahu, bo za ta namen nagrajen. Tako musliman celo življenje živi za Allaha. Njegovo prehranjevanja za okrepitev, da se bo pokoraval Allahu, njegova poroka, da se bo izognil nedovoljenim spolnim odnosom, iskanje znanja, pridobivanje diplome, raziskovanje in ženina skrb za svojega moža, otroke in dom, vse to so dejanja čaščenja, dokler jih spremljajo dobri nameni.

Razlog za stvarjenje džinnov in ljudi

Allah pravi: “Džinne in ljudi sem ustvaril le zato, da Mene častijo. Od njih ne želim nobene oskrbe in nočem, da Me hranijo. Resnični oskrbovalec je samo Allah, Gospodar velike moči in Močni.” (Sura Az-zarijat, 51:56-58)

Allah nas v tem verzu obvešča, da je razlog za stvarjenje džinnov in ljudi, da Ga častijo. Pravzaprav On ne potrebuje njihovega čaščenja, temveč oni potrebujejo čaščenje Njega zaradi njihove popolne odvisnosti od Njega.

Če človek zanemari dolžnost do svojega stvarnika in se prepusti materialnim užitkom brez razmišljanja o božjih razlogih za njegov obstoj, postane kakor vsako drugo bitje, brez vsakršnih privilegijev nad ostalimi bitji. Tudi živali jedo in uživajo, vendar one ne bodo poklicane, da bi se zagovarjale na Sodnem dnevu, kot bo to v primeru človeka: “In za tiste, ki ne verujejo in zdaj uživajo in žrejo kakor živina, bo prebivališče Ogenj!” (Sura Muhammad, 47:12) Z zanemarjanjem svoje dolžnosti do svojega Gospodarja so kakor živali, vendar bodo v nasprotju z živalmi kaznovani za njihovo nepokornost, saj so bili z razliko od živali, obdarjeni s sposobnostjo razuma.

Stebra čaščenja

Da bi bilo čaščenje ali ‘Ibada veljavno in sprejeto, mora biti usmerjeno iskreno in izključno Allahu in storjeno v skladu s Sunno Njegovega Poslanca (mir in blagoslov z njim).

Stebra čaščenja

Način čaščenja, ki ga je Allah predpisal, temelji na dveh pomembnih stebrih:

Prvi steber: Popolna ponižnost in strah

Drugi steber: Popolna ljubezen do Allaha

Tako mora čaščenje (‘Ibada), katerega opravljanje je Allah ukazal Svojim sužnjem, spremljati (1) popolna predanost in ponižnost pred Allahom ob strahu pred Njim in (2) popolna ljubezen do Njega, iskanje, klicanje in moledovanje edinole Njega. Ljubezen, ki je ne spremlja strah in ponižnost, kakor je ljubezen do hrane in bogastva, se ne more smatrati za čaščenje. Po istem principu se tudi strah, ki ga ne spremlja ljubezen, kakor je strah pred divjo zverjo ali tiranskim vladarjem, ne more smatrati za čaščenje. Da bi bilo čaščenje izpolnjeno, ko opravljamo neko dejanje, se morata izpolniti tako ljubezen kot strah, to pa je lahko usmerjeno izključno Allahu.

Pogoja čaščenja

Da bi bilo čaščenje ali ‘Ibada veljavno in sprejeto, se morata izpolniti dva pogoja:

Iskrenost: Mora biti usmerjeno iskreno in izključno Allahu.

Sledenje usmeritvi Allahovega Poslanca (mir in blagoslov z njim).

S poudarkom te točke Kuran pravi: “Res je, da tistemu, ki se preda Allahu in je pri tem dobrodelnik, pripada nagrada pri njegovem Gospodarju. Za takšne ne bo strahu in ne bodo žalovali.” (Sura Al-Bakara, 2:112)

Izjava ‘tistemu, ki se preda Allahu’ pomeni, da je spoznal bistvo monoteizma z iskrenim čaščenjem izključno Allaha.

Besede ‘in je pri tem dobrodelnik’ pomenijo, da sledi Allahovemu zakonu in usmeritvi (Sunni) Allahovega Poslanca (mir in blagoslov z njim).

Tukaj je vredno omeniti, da se sledenje poslančeve usmeritve nanaša le na čista dejanja čaščenja, kakor so molitev, postenje in omenjanje Allaha; ne nanaša se na tista dejanja, ki padejo pod splošen pomen čaščenja (‘Ibada), tj. tista dejanja in prakse, ki jih oseba stori z dobrimi nameni, da bi prejela nagrado od Allaha, kakor sta treniranje z namenom krepitve telesa, da bi oseba lahko bolje častila Allaha in trgovanje zaradi skrbi za svojo družino. Opravljanje takšnih aktivnosti zahteva samo izogibanje temu, kar bi bilo v nasprotju s poslančevimi nauki ali opravljanja prepovedanih dejanj.

Pripisovanje partnerjev Allahu pri čaščenju (Širk)

  • Širk nasprotuje verovanju, da je samo Allah vreden čaščenja. Medtem ko verovanje, da si izključno Allah zasluži čaščenje in da morajo biti vsa dejanja čaščenja usmerjena Njemu, predstavlja največjo in najpomembnejšo dolžnost muslimana do svojega Gospodarja, se Širk smatra za največji greh v Allahovih očeh in je edini greh, katerega On nikoli ne odpušča brez iskrenega kesanja. Kuran pravi: “Resnično Allah ne bo odpustil, da si nekdo vzame, kaj za boga poleg Njega, odpušča pa vse, kar je manj od tega, komur hoče.” (Sura An-Nisa’, 4:48) Ko je bil Poslanec vprašan o največjem grehu v Allahovih očeh, je odvrnil: “Da Allahu pripisujete partnerja v čaščenju, čeprav vas je samo On ustvaril.” (Sahih Al-Buhari: 4207, Sahih Muslim: 86)
  • Širk spremeni dejanja čaščenja v neveljavna in ničvredna. Kuran pravi: “Če pa bi oni imeli druge za Allahu enake, bi jim zagotovo propadlo vse, kar so počeli.” (Sura Al-An’am, 6:88) Tisti, ki storijo neodpustljiv greh Širka, bodo obsojeni na Pekel za celo večnost, kakor pravi Kuran: “Tistemu, ki si poleg Allaha vzame nekoga ali nekaj za boga, bo Allah prepovedal Raj in njegovo zatočišče bo Ogenj.” (Sura Al-Ma’ida, 5:72)

Širk je dveh vrst: Veliki Širk in manjši Širk

  1. Veliki Širk: To vključuje usmeritev kateregakoli dejanja čaščenja drugemu poleg Allaha. Zato usmeritev besed ali dejanj, katere Allah ljubi, izključno Njemu, priča o monoteizmu in resnični veri, medtem ko usmeritev le-teh nekomu drugemu poleg Allaha, predstavlja dejanje nevere in Širk.

Primeri te vrste Širka vključujejo prošnjo nekomu drugemu poleg Allaha za ozdravitev bolezni, ali za povečanje bogastva osebe, zanašanje na nekoga drugega poleg Allaha in padanje s čelom na tla pred nekom drugim poleg Njega.

Le na Allaha se zanesite, če ste zares verniki.” (Sura Al-Ma’ida, 5:23)

Zato se Allahu do tal priklanjajte in Ga častite!” (Sura An-Nadžm, 53:62)

Torej, kdorkoli usmeri katerokoli dejanje čaščenja nekomu drugemu polega Allaha je striktno rečeno nevernik.

  1. Manjši Širk: To vključuje tiste besede ali dejanja, ki služijo kot sredstvo za zagrešitev velikega Širka.

Primeri te vrste Širka vključujejo podaljšanje svoje molitve ali recitiranje Kurana malce glasneje z namenom ponašanja. Poslanec (mir in blagoslov z njim) je nekoč komentiral: “Za vas se najbolj bojim manjšega Širka.” Njegov družabnik je vprašal: “O, Allahov poslanec, kaj je to manjši Širk?” Odvrnil je: “Bahanje.” (Musnad Ahmad: 23630)

Vendar če oseba opravlja dejanja čaščenja povsem zaradi bahanja in če ne bi bilo ljudi, ne bi nikoli opravljal molitve ali se postil, potem je zagotovo svetohlinec. Takšno početje je definitivno veliki Širk, ki osebo popolnoma odpelje izpod okrilja islama.

Ali prošenje ljudi spada pod zagrešitev Širka?

Cilj islama je, da osvobodi človeški um iz verig vraževerja in iz predajanja nekomu drugemu poleg Edinemu Resničnemu Bogu – Allahu.

Zato ni dovoljeno prositi mrtvih ali neživih bitij, ali se ponižno predajati le-tem; tako početje predstavlja golo vraževerje in je jasno dejanje Širka.

Vendar, dovoljeno je prositi živega za nekaj, kar je zmožen storiti, kakor je na primer, rešiti pred utopitvijo, ali prositi ga, da prosi Allaha za nas.

Ali nam je dovoljeno za katerokoli stvar prositi mrtvo ali neživo bitje?
Da
To je jasno dejanje Širka, ki je v nasprotju z islamom in verovanjem (iman), kajti mrtva in neživa bitja niso zmožna slišati molitev; četudi bi jih lahko slišali, se ne bi mogli odzvati nanje. Prošnja je pravzaprav dejanje čaščenja in zato je usmeritev le-te nekomu drugemu poleg Allaha dejanje Širka. Arabski mnogobožci so pred prihodom islama klicali mrtva in neživa bitja.
Ne
Prosimo lahko le žive, ki lahko slišijo naše prošnje. Vendar, ali so zmožni ugoditi tvoji prošnji glede te zadeve?
Da
To je dovoljeno in je ena od oblik medčloveških odnosov in eden od vsakodnevnih stikov med ljudmi.
Ne
Prositi živega za nekaj, česar nikakor ni zmožen storiti, je veliki Širk, kar je v nasprotju z islamom, saj spada v klicanje nekoga drugega poleg Allaha. Neplodna oseba prosi drugo osebo, naj mu podari dobrega otroka, je primer te točke.