Opravljanje molitve

  1. Namera Namera (Nijja) je eden od pogojev za molitev, brez katerega molitev ne bo veljavna. Namera je cilj, zaradi katerega se molitev opravlja. Pred opravljanjem molitve mora oseba narediti namero za opravljanje določene molitve, na primer, da je molitev ob sončnem zahodu ali večerna molitev, s ciljem čaščenja Allaha. Musliman ne sme razglasiti namere in takšno početje je napaka, saj jo Poslanec (mir in blagoslov z njim) in njegovi plemeniti družabniki niso razglašali.
  2. Nato se postavi s spoštovanjem in ponižnostjo, dvigne svoje dlani do višine ramen ali malo nadnje, z dlanmi obrnjenimi v smer Kible in med tem reče: Allahu Akbar (Allah je največji). Takbir (tj. arabski izraz Allahu Akbar) je način za poveličevanje in slavljenje Allaha. Allah je resnično večji od vsakega in vsega drugega. Večji je od življenja tega sveta in vseh njegovih minljivih strasti. Ko razglasimo Takbir, pustimo zemeljske skrbi in materialne strasti za nami in se obrnemo k Allahu, Vzvišenemu, Slavljenemu, z velikim spoštovanjem in največjo ponižnostjo.

 

  1. Potem postavi svojo desno dlan na levo dlan, tako da sta obe na prsih. Tako se postavi, kadarkoli je v stoječem položaju.
  2. Potem recitira uvodno prošnjo: Subhanak-Allahumma wa bi hamdika, wa tabarak-asmuka, wa ta’ala džadduka, wa la ilaha gajruka (Slavljen si Ti Allah, Tvoja je hvala, blagoslovljeno je Tvoje ime, vzvišena je Tvoja veličastnost, in ni božanstva poleg Tebe). Ta prošnja je priporočljiva, vendar ni obvezna.
  3. Potem reče: A’uzu billahi mina-šajtani-radžim (Iščem zaščito pred prekletim hudičem).
  4. Potem reče: Bismillahi-rahmani-rahim (V imenu Allaha, Najbolj milostnega, Najbolj usmiljenega).
  5. Potem recitira Suro Al-Fatiha, najimenitnejšo Suro v Kuranu.
  • Allah opominja Poslanca (mir in blagoslov z njim) o Svoji blagodati nad njim, ko mu jo je razodel: “In zagotovo smo ti dali ponavljajočih sedem (verzov) in veličastni Kuran.” (Sura Al-Hidžr, 15:87)
  • Musliman se jo mora naučiti na pamet, saj njena recitacija v molitvi predstavlja enega od stebrov molitve za tiste, ki molijo sami ali za imamom, v molitvah, pri katerih se kuranski verzi recitirajo potiho, kakor sta opoldanska in popoldanska molitev.
  1. Po recitaciji Sure Al-Fatiha, ali po njenem poslušanju za imamom, reče “Amin”, kar pomeni “O, Allah, usliši moje molitve”.
  2. Po recitaciji Sure Al-Fatiha recitira drugo Suro ali nekaj kuranskih verzov. V tretji in četrti enoti molitve recitira samo Suro Al-Fatiha.
  • Sura Al-Fatiha in katerikoli kuranski verzi, ki so recitirani za njo, so običajno recitirani naglas v molitvah ob zori (Fadžr), sončnem zahodu (Magrib) in večeru (Iša). V opoldanskih (Zuhr) in popoldanskih (Asr) molitvah se recitirajo potiho.
  • Vse prošnje se običajno recitirajo potiho.
  1. Potem recitira Takbir, medtem ko dvigne svoje dlani do višine ramen ali malo nadnje, z dlanmi usmerjenimi proti Kibli, kakor je to storjeno ob recitaciji prvega Takbirja.
  2. Potem se prikloni, spusti svojo glavo in hrbet ter ju drži zravnano pod pravim kotom, tako da dlani postavi na kolena. V tem položaju imenovanem Ruku› trikrat reče: Subhana rabbijal-azim (Slavljen je moj Gospodar, Vsemogočni). Obvezno je to izgovoriti enkrat, vendar je priporočljivo izgovoriti trikrat. Na položaju Ruku’ja moramo slaviti in poveličevati Allaha.
  • Subhana rabbijal-azim: Razglašam Njega brez vseh pomanjkljivosti in priznavam Njegovo absolutno popolnost. Recitira besede Subhana rabbijal-azim med priklanjanjem v popolni ponižnosti in popolni predanosti Vsemogočnemu Allahu.
  1. Potem nadaljuje v stoječem položaju, dvigne svoje dlani do višine ramen ali malo nadnje, medtem ko so dlani obrnjene proti Kibli in reče: Sami’allahu liman hamidah (Allah sliši tistega, ki Ga hvali). To reče, ko moli sam, ali ko vodi molitev (imam). Potem vsak reče: Rabbana wa lakal hamd (Naš Gospodar, Tebi pripada vsaka hvala). Po tem je priporočljivo reči: Hamdan, kasiran, tajjiban, mubarakan fihi. Mil’assamawati wa mil‘al-ardi wa mil’a ma ši‘ta min šaj’ in ba’d (Obilna, lepa in blagoslovljena hvala. Hvala, ki napolnjuje nebesa in zemljo in vse, kar Ti hočeš v njima).
  1. Potem recitira Takbir in gre s čelom do tal, s prsti obeh stopal, koleni, dlanmi, čelom in nosem se dotika tal. Priporočljivo je, da rok ne stisne ob boke in jih nima preblizu trebuha ob stegnih, ob upoštevanju, da njegova podlaket ni v stiku s tlemi.
  2. V tem položaju imenovanem Sudžud reče: Subhana rabbijal-a’la (Slavljen je moj Gospodar, Vzvišen). Obvezno je to izgovoriti enkrat, vendar je priporočljivo izgovoriti trikrat. Položaj Sudžud je najplemenitejše stanje, v katerem se izrekajo prošnje Vsemogočnemu Allahu. Zato je za muslimana, po recitaciji obvezne prošnje omenjene zgoraj, priporočljivo, da pokliče Allaha in Ga ponižno ter prepričano prosi za karkoli v tem življenju ali na onostranstvu. Poslanec (mir in blagoslov z njim) je rekel: ‘Služabnik je najbližje svojemu Gospodarju, ko gre s čelom na tla v molitvi. Zato v tem stanju veliko prosite.” (Sahih Muslim: 482)
  • Subhana rabbijal-a’la pomeni: Razglašam Allaha, Vzvišenega, Vsemogočnega, nad nebesi, brez vseh napak. Ta izjava častilca, ki se ponižno s čelom dotika tal pred Allahom, opominja, na razliko med njim in njegovim Stvarnikom, Vzvišenim, kar ga spodbuja, da se Mu ponižno preda.
  1. Potem recitira Takbir in se med dvema dotikanjema s čelom do tal usede. Priporočljivo je, da se usede na levo nogo, medtem ko desno stopalo drži pokonci, s prsti usmerjenimi proti Kibli, dlani pa počivajo na stegnih blizu kolen.
  • Pravzaprav bi morale biti vse drže sedenja med molitvijo storjene na takšen način, razen drže sedenja, ko se recitira zadnji Tašahhud. V tem primeru je priporočljivo, da se usede z levo zadnjo stranjo telesa na tla, desno stopalo postavi navpično, s prsti usmerjenimi proti Kibli, levo stopalo pa se pojavlja ob strani, pod desnim stopalom.
  • Če ne more sedeti na takšen način na prvem Tašahhudu ali na drugem zaradi kakšne bolečine v kolenu, ali ker ni navajen takšnih položajev, potem lahko sedi na podoben, njemu udoben način.
  1. Med dvema dotikanjema s čelom do tal reče: Rabbigfirli, warhamni, wahdini, warzukni, wadžburni, wa’afini (O, Gospodar, odpusti mi, usmili se me, usmeri me, oskrbi me, podpri me in obvaruj me).
  2. Potem recitira Takbir in gre s čelom do tal na enak način kot predtem. To zaključuje eno enoto (Rak’a) molitve.
  4. Potem se ponovno dvigne v stoječ položaj za drugo enoto in ob tem recitira Takbir.
  5. Opravi drugo enoto natanko tako kot prvo.
  6. Po drugem dotikanju s čelom do tal v drugi enoti zavzame sedeč položaj in recitira prvi Tašahhud: At-tahijjatu lillahi was-salawatu wat-tajjibat, as-salamu ‘alajka ajjuhan-nabijju wa rahmatullahi wa barakatuh, as-salamu ‘alajna wa ‘ala ‘ibadillahis-salihin, ašhadu an la ilaha illa Allah, wa ašhadu anna Muhammadan ‘abduhu wa rasuluh (Vse spoštovanje, vse čaščenje, vsa svetost pripada Allahu. Naj bo mir nate, o, Glasnik vere, in Allahova milost ter Njegov blagoslov. Naj bo mir na nas in vse dobre Allahove služabnike. Pričam, da si nihče ne zasluži čaščenja, razen Allaha, in pričam, da je Muhammad Njegov služabnik in Poslanec).
  7. Potem se dvigne, recitirajoč Takbir, da zavzame stoječ položaj in dokonča ostale enote molitve, če je molitev sestavljena iz treh enot (Magrib) ali štirih enot (Zuhr, Asr in iša). Vendar na tretji in četrti enoti recitira samo suro Al-Fatihah.
  • Če je molitev sestavljena iz dveh enot (Fadžr), recitira zaključni Tašahhud po koncu prvega Tašahhuda.
  1. Po zadnji enoti, po drugem dotikanju tal s čelom, zavzame sedeč položaj in recitira zaključni Tašahhud. Ta vsebuje prvi Tašahhud omenjen prej, čemur sledi naslednje: Allahumma salli ‘ala Muhammad wa ‘ala ali Muhammad, kama sallajta ‘ala Ibrahim wa ‘ala ali Ibrahim, innaka hamidun madžid. Wa barik ‘ala Muhammad wa ‘ala ali Muhammad, kama barakta ‘ala Ibrahim wa ‘ala ali Ibrahim, innaka hamidun madžid (O, Allah, povdigni Muhammada in Muhammadovo družino, kakor si povzdignil Abrahama in Abrahamovo družino. Zares si Hvaljen in Vzvišen. O, Allah, blagoslovi Muhammada in Muhammadovo družino, kakor si blagoslovil Abrahama in Abrahamovo družino. Zares si Hvaljen in Vzvišen).
  • Zatem je priporočljivo recitirati naslednjo prošnjo: Allahumma inni a’uzu bika min ‘azabi džahannam, wa min ‘azabil-kabr, wa min fitnatil-mahja wal-mamati, wa min fitnatil-masihi-d-dadždžal (O, Allah, zatekam se k Tebi pred kaznijo v Peklu, pred kaznijo v grobu, pred skušnjavami v življenju in v smrti in pred skušnjavami lažnega mesije Dadžala).
  1. Na koncu obrne svoj obraz na desno stran in reče: Assalamu ‘alajkum wa rahmatullah (Naj bo mir in Allahova milost nad tabo). Potem svoj obraz obrne na levo stran in reče enako.
  • S tema pozdravoma zaključi svojo molitev, kakor je rekel Poslanec (mir in blagoslov z njim): “Molitev se začne s Takbirjem in konča s Taslimom.” (Sunan Abu Davud: 61, Sunan At-Tirmizi: 3)
  1. Priporočljivo je, da musliman recitira naslednje prošnje po zaključku katerekoli od petih obveznih dnevnih molitev.
    1. Astagfirullah (Iščem Allahovo odpuščanje) trikrat.
    2. Allahumma antas-salam, wa minkas-salam, tabarakta ja zal-džalali wal-ikram (O, Allah, Ti si mir in od Tebe prihaja mir. Blagoslovljen si Ti, Posedovalec moči in časti). Allahumma la mani’a lima a’tajta, wa la mu’tija lima mana’ta, wa la janfa’u zal-džaddi, minkel-džadd (O, Allah, nihče ne more zadržati, kar daš Ti, in nihče ne more dati, kar Ti zadržiš; in moč močne osebe ne more koristiti proti Tebi).
    3. Subhanallah (Slavljen je Allah) triintridesetkrat, Al-hamdulillah (Hvaljen je Allah) triintridesetkrat in Allahu Akbar (Allah je največji) triintridesetkrat. Dopolni skupno stokrat, ko reče: La ilaha illa Allah, wahdahu la šarika lah, lahul-mulku wa lahul-hamd, wa huwa ‘ala kulli šaj’in kadir (Ni nobenega božanstva vrednega čaščenja, razen Allaha, ki nima družabnikov; oblast in hvala pripadata Njemu in On ima moč nad vsako stvarjo).

Razlaga Sure Al-Fatiha

Al-hamdulillahi rabbil-’alamin “Vsa hvala pripada Allahu, Gospodarju vseh svetov.” (1:2) Poveličujem Allaha z vsemi Njegovimi lastnostmi, dejanji in vidnimi ter skritimi blagoslovi z dolžno ljubeznijo in spoštovanjem. Rabb (tukaj preveden kot Gospodar) se nanaša na Vsemogočnega Allaha, Stvarnika, Lastnika, Oskrbovalca in Urejevalca zadev. “Svetov” se nanaša na vse poleg Allaha in med drugim vključuje svet človeških bitij, džinnov, angelov in živali.

Ar-Rahman-ir-Rahim “Najbolj Milostnemu, Najbolj Usmiljenemu.” (1:3) Ar-Rahman (Najbolj Milosten) in Ar-Rahim (Najbolj Usmiljen) sta dve od Allahovih imen. Ar-Rahman je bolj globok v tem, da Allahova milost vključuje vernike in nevernike, medtem ko se Ar-Rahim posebej osredotoča samo na vernike.

Maliki jawmi-din “Vladarju Sodnega dne.” (1:4) On je edini Sodnik na Sodnem dnevu. Ta izjava opominja vernika na Zadnji dan in ga spodbuja k dobrim dejanjem.

Ijjaka na’budu wa ijjaka nasta’in “Samo Tebe častimo in samo od Tebe pomoč iščemo.” (1:5) Ne častimo nikogar poleg Tebe in nikogar Ti ne pridružujemo v čaščenju. Iščemo samo Tvojo pomoč in podporo v vseh naših zadevah, saj moč odločitve počiva samo pri Tebi.

Ihdina siratal mustakim “Vodi nas na Pravo pot.” (1:6) Pokaži nam Pravo pot in pomagaj nam, da se je držimo, dokler Te ne srečamo. Prava pot (siratal mustakim) je samo islam, jasna vera, ki vodi k Allahovemu zadovoljstvu in Raju. Muhammad (mir in blagoslov z njim), pečat poslancev, nas je usmeril vanjo in človekova sreča je v popolnosti odvisna od tega, če se je drži.

Siratal-lazina an’amta ‘alajhim “Pot tistih, ki si jih blagoslovil.” (1:7) To je pot, na katero si usmeril poslance, pravične ljudi, ki poznajo resnico in ji sledijo.

Gajril magdubi ‘alajhim wa la-d-dalin “In ne tistih, ki so zaslužili srd, niti tistih, ki so zablodili.” (1:7) Obvaruj nas pred potjo tistih, na katere si se razjezil, ker poznajo resnico, vendar ji nočejo slediti. Prav tako nas obvaruj pred potjo tistih, ki niso bili usmerjeni v resnico zaradi njihovega neznanja.

Kaj stori oseba, ki ne zna na pamet Sure Al-Fatiha in prošenj po obveznih molitvah?

Nov musliman, ki ne zna na pamet Sure Al-Fatiha in prošenj po obveznih molitvah, mora storiti sledeče:

  • Mora se potruditi, da si bo zapomnil obvezne prošnje v molitvi, saj bo molitev veljavna le z recitacijo teh prošenj v arabskem jeziku. Te prošnje so: Sura Al-Fatiha, Allahu Akbar (Allah je največji), Subhana rabijjal-azim (Slavljen je moj Gospodar, Vsemogočen), Sami’allahu liman hamidah (Allah sliši tistega, ki Ga hvali), Rabbana wa lakal hamd (Naš Gospodar, Tebi pripada vsa hvala), Subhana rabijjal a’la (Slavljen je moj Gospodar, Vzvišen), Rabbigfirli (O, Gospodar, odpusti mi), prvi Tašahhud, zaključni Tašahhud in Assalamu ‘alajkum wa rahmatullah (Mir in Allahova milost naj bo s teboj).
  • Preden si popolnoma zapomni te izjave, mora v molitvi po svojih najboljših zmožnostih ponavljati, kar si je zapomnil in ponavljati katerikoli del Sure Al-Fatiha si je zapomnil, ki se običajno recitira v stoječem položaju. Kuran pravi: “Zato se bojte Allaha, kolikor morete.” (Sura At-Tagabun, 64:16)
  • Priporočljivo je, da se udeležuje skupinskih molitev v tem obdobju, da lahko izpopolni svoje molitve in ker vodja molitve (imam) nadomesti del pomanjkljivosti v molitvi tistih, ki molijo za njim.