Ločitev
Islam spodbuja, da naj bo ženitna pogodba trajna in da naj bo zakonska zveza okarakterizirana s nepretrganostjo, tako da mož in žena ostaneta skupaj, dokler ju ne loči smrt. Islam gre tako daleč, da poroko imenuje “slovesna obljuba”. Določitev datuma za prenehanje ženitne pogodbe je strogo prepovedano.
Medtem ko islam poudarja vse to, hkrati tudi upošteva dejstvo, da postavlja predpise za človeška bitja s pomanjkljivostmi, ki karakterizirajo človeško naravo, zato postavlja tudi predpise, kako se lahko razpravlja o ločitvi, potem ko so bile izčrpane vse ostale možnosti za spravo in ni nobenega drugega sredstva. V tem primeru deluje pošteno in praktično do obeh partnerjev. Ko averzija in konflikti med partnerjema postanejo nevzdržni, ločitev postane potreba za blaginjo ter družinsko in družbeno stabilnost obeh od njiju. Razlog za to neizogibno dejanje pojasnjuje nezmožnost poroke, da uresniči svoj namen, zato razveljavitev zakona postane manjše zlo od dveh.
Iz tega razloga islam dovoljuje razveljavitev zakona preko ločitve kot sredstvo za konec neuspešnega zakona in obema partnerjema ponuja priložnost, da najdeta boljše razmerje. Kuran pravi: “Če pa se ločita, bo Allah iz svojega obilja naredil vsakega od njiju neodvisnega. In Allah je Vseobsežen, Najmodrejši.” (Sura An-Nisa’, 4:130)
Vendar obstajajo številna pravila in kriteriji glede ločitve, vključno z naslednjimi:
- Splošno pravilo je, da ločitev leži pri možu, razen v določenih okoliščinah.
- Žena lahko zahteva ločitev od sodnika, če ne more več prenašati življenja z možem iz legitimnih razlogov, medtem ko se on noče ločiti od nje. Sodnik potem razveljavi ženitno pogodbo, če so razlogi za zahtevo ločitve sprejemljivi.
- Mož se lahko ponovno poroči s svojo ženo; vendar če se od nje loči tretjič, potem se nikakor ne more več poročiti z njo, razen če se ona vmes poroči z drugim moškim, ki se nato resnično loči od nje.